Temelj učnega procesa je navezava psa nase. Pomembno je, da skozi delo in sobivanje s psom dosežemo, da nam pes zaupa, da uživa v delu z nami in da ga zanimamo. Takšen odnos dosežemo predvsem tako, da se z njim veliko ukvarjamo in ga prepričamo, da smo najbolj zanimiva stvar na svetu, bolj kot mimoidoči, bolj kot košček čipsa na tleh, bolj kot žogica v kotu sobe … Nagrajujte ga za njegovo pozornost, saj je ravno to temelj vsega, kar boste delali s psom.
Učni proces je sestavljen iz oblikovanja vedenja, poimenovanja vedenja in utrjevanja vedenja. Problem večine lastnikov psov je, da pričakujejo, da bo pes določene stvari znal in vedel sam od sebe, zato že na samem začetku uporabljajo ukaze in prepovedi, ki psu nič ne pomenijo, nato pa se razburjajo, da jih pes ne posluša. Najprej razjasnimo najpomembnejše: pes ničesar ne zna sam od sebe.
Ne ve, kaj pomeni >>Fuj!<<, >>Ne!<<, >>Poreden!<< in ne more vedeti, da pričakujete, da se bo v dvigalu usedel, da ne bo skakal na mimoidoče in da ne bo požrl vse hrane, ki jo pustite v njegovem dosegu. Tega pes ne more vedeti drugače kot skozi vzgojo in komunikacijo z vami. Vsake izmed naštetih stvari se more torej naučiti.
Učni proces je sestavljen iz petih temeljnih stopenj:
1. Oblikovanje vedenja – brez uporabe ukazov.
2. Poimenovanje vedenja – šele takrat, kadar pes že izvaja neko vedenje ga lahko poimenujemo z ukazom
3. Utrjevanje vedenja – vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler pes ne izvede določenega vedenja stoodstotno in vsakič. ko mu je to naročeno
4. Vpeljava motenj – šele takrat, ko dosežemo, da nas pes posluša v mirnem okolju brez motečih dejavnikov, lahko vpeljemo motnje kot so drugi psi, ljudje, promet ipd.
5. Utrjevanje vedenja z motnjami – še naprej utrjujemo osvojeno znanje z različnimi motnjami, dokler se pes vsakič ne odzove stoodstotno, ne glede na to, kaj se dogaja okrog njega in tudi takrat, ko v igri ni nagrade.
Šele, ko zaključimo ta proces, lahko rečemo, da pes neko vedenje obvlada oziroma zna. Največkrat je problem, da večina lastnikov kar preskoči korake 1, 3, 4 in 5 ter pričakuje, da bo pes vse to osvojil sam od sebe. To, kako vzgojen je pes, je predvsem odraz lastnika in ne njegove poslušnosti. Vsakega psa se da naučiti ubogljivosti, seveda pa niso vsi psi enako dojemljivi. Vprašajte se, kaj vi počnete narobe in kaj lahko spremenite.
Težava ni v psu (da je neumen ali da se ga ne da šolati), temveč v pristopu. Upoštevajte tudi, da morajo pri vzgoji psa enako sodelovati vsi družinski člani, četudi z njim v večini dela le eden in čeprav si pes nekako sam izbere tistega, ki ga smatra za svojega vodjo. Če v družini ni doslednosti in če si člani družine med seboj uničujejo dosežene rezultate (rušijo avtoriteto, se ne držijo dosledno postavljenih pravil itd.), potem vzgoja oziroma prevzgoja ne more biti uspešna.
Zapomnite si tudi, da je vedno najpomembneje delati na preprečevanje vedenja. To je vselej lažje kot popravljanje, zato boste v naši PASJI ŠOLI spoznali tudi pristope, kako preprečiti posamezna problematična vedenja. Zagotovo vaš pes nima vseh vedenjskih težav, vendar pa je kljub temu pomembno, da veste, kako preprečiti njihov nastanek. V naši PASJI ŠOLI boste verjetno ugotovili, da počnete nekaj, kar bi lahko dolgoročno vodilo v neželeno vedenje vašega psa.
Zapomnite si tudi naslednje zelo pomembno dejstvo: dopuščeno vedenje je za psa enako kot dovoljeno vedenje. Kar ni prepovedano, je torej zanj dovoljeno, zato dobro premislite, kaj mu boste dopustili. Psi so izredno dojemljivi, zato vas bo vsaka nedoslednost v vzgoji drago stala – če boste psa le enkrat spustili na kavč (sicer pa ne želite, da pes leži na kavču), boste porabili bistveno več časa in energije, da mu boste dopovedali, da mu to vedenje ni (več) dovoljeno, kot če mu že v osnovi nikoli ne bi dopustili, da skoči nanj. Doslednost je pri psih vselej ključ do uspeha. Če danes psu nekaj dopustimo, jutri pa prepovemo, ga s tem le zmedemo. Zato se držite osnovnega pravila, da je bolje preprečiti kot odpravljati.
